Pravljičen začetek novega šolskega leta

Pred kratkim se opazila zabavno sliko, ki me je spodbudila k pisanju tega zapisa - mama na blazini, v bazenu in z osvežilno pijačo v roki, pri (nenavadnem) početju pa jo opazujejo trije otroci s šolskimi nahrbtniki. Pripis: nazaj v šolo. Starši šoloobveznih otrok razumejo, sploh tistih mlajših, ki jih dva meseca ne moreš puščati samih doma - cel dan, cel teden, cel mesec, dva meseca. Varstvo tu, varstvo tam, kakšen tabor, družinske počitnice, ampak - ta dva meseca počitnic sta na trenutke reeees dolga. In ravno tako, kot se vsi skupaj veselimo poletnih počitnic, se vsi veselimo tudi začetka novega šolskega leta.

 

In z novim šolskim letom pridejo nove obveznosti, med njimi tudi - in joj, kako je to za nekatere otroke grozno; branje! Moji dve punci bereta, naš najmlajši zaenkrat predvsem posluša. Težko rečem, da so knjižni molji, se je pa lani zgodil zanimiv zasuk. Družinski prijatelj je izdal svojo prvo knjigo, zbirko pravljic Zvezdne pravljice. Otrokom je bilo to nenavadno - po vsem, kar smo skupaj prebrali, smo nenadoma v rokah držali knjigo nekoga, ki ga osebno poznamo.

 

Poznali smo celo dva glavna junaka - Vito in Tarasa; v kakšni pravljici prepoznali sebe (pa čeprav je nismo navdahnili) in v kakšni koga drugega (ker pač vedno hitreje opaziš napake pri kom drugem). Punci sta bili seveda malo važni, s knjigo sta hodili v šolo in vsem razlagali, kako onidve poznata Matica in samo čakala sem, da se kakšna od učiteljic spomni in me vpraša, če bi Matic prišel knjigo predstavit v razred. Najbrž bi ju kar razneslo!

 

In če je bil prvi dražljaj, da so vsi trije vzljubili knjigo, ta, da poznamo Matica in njegove otroke; smo že po prvem branju ugotovili, da je to knjiga, ki bo postala zvesta spremljevalka naših večerov. Zgodilo se je, da smo kakšno pravljico brali večer za večerom in se čez dan pogovarjali o njej, otroci so zaigrali kakšen prizor in seveda je imel vsak hitro svojega favorita.

 

Pogovarjali smo se o polžkih in jih opazovali med sprehodi, seveda smo morali izdelati lovilca sanj, ničkolikokrat zvečer zremo v nebo in razmišljamo, ali se bosta Luna in Sonce morda vseeno kdaj ujela. Drugače smo začeli gledati na jabolka - ker ima pač vsako jabolko svojo mamo!; in po mravljiščih iskali, če bomo kje srečali vedno lačno Marico (no, pa tudi sami smo se včasih zdeli ene požrešne Marice), otroci so postali tudi nekoliko bolj redoljubni, da jim igrač ne bi uničili Kamniti Velikani ali pa jih odnesli Škrati Igračarji, kmalu se bomo spet začeli pogovarjati o božični zmešnjavi in uresničevanju nenavadnih želja in še in še in še.

 

Zakaj so jih otroci vzljubili? Ker preprosto niso nikoli pomislili, da bi bili sluzasti polži lahko tako prikupni pravljični junaki. Nikoli jim ni padlo na pamet, da bi jim lahko vsak želod, ki ga vržejo v gozd, priletel nazaj v glavo in vsaka pajčevina, ki jo raztrgajo, lahko postane nepričakovana past. Junaki, ki to na prvi pogled niso. Povsem običajni dogodki, ki postanejo pravljični. In tudi sama sem se med prebiranjem vprašala marsikaj, začela sem drugače gledati na svet okoli sebe - na svoj položaj, na vlogo otrok, starih staršev, pomen živali in narave, sprejemanje drugačnosti …

 

Zvezdne pravljice torej … če jih ne poznate, jih spoznajte in ne bo vam žal. Dvajset avtorskih pravljic in prikupne ilustracije. Po dolgem času ena tistih otroških knjig, ob kateri se res veliko lahko naučimo tudi starši.

 

Matic, napiši še kaj, mi bi še.

 

Dodaj odgovor
UNQ KLUB
Nalaganje...